V znamenju današnjega dne

Iščem te po najinih poteh,

kjer včasih skupaj sva hodila, skušam najti te v stvareh,

ki si jih ti tako ljubila...

Nikjer sledu o tebi sami,

povsod le tema in praznina,

životarim kot v omami,

vse moje bistvo bolečina...

Ko pa dan prevesi se v večer,

obupan nazadnje se predam,

potihne v meni ves nemir,

moj Bog, saj v srcu te imam!

B?!

 

Sončni vzhod z mojo Ruth

Kot nekoč.

Z luno,

z Dikom

in z Ruth v srcu...

Za Tvoj rojstni dan.
LJUBIM TE!

...50

30.1.1963 - 27.12.2012

Tako si se veselila današnjega dne...

Naprej

Začrtane poti so bile prekinjene.
Tiste, nepoškodovane čakajo. Ne smem jih pustiti, da jih preraste plevel. To vem.
A v temni noči ne vidim. Potrebujem luč.
Ali pa počakam na dan.
Saj vedno pride.
Vem da bo siv, mlačen.
Potem pa bo enkrat severni veter raztrgal oblake.

Vedno se bom spraševal,
le kam so vodile poti, ki jih ni več.

V blazinah vonj ostal je tvojih las

V blazinah vonj ostal je tvojih las -

in zdi se mi, da ti si še pri meni,

 da slišim v temi tvoj drhteči glas:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Ur sladkih dih po sobi še dehti -

in zdi se mi, da tiplješ ti po temi,

da tvoje krilo skozi mrak šumi:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Posvetil soj je mehko nad menoj -

in zdi se mi, da ti se sklanjaš k meni,

da v mraku me objel je pogled tvoj:

pa je le mesec, ki iznad črnih streh

v srebrnih me poplavil bo valeh.

Igo Gruden

En mesec...

ČAS.
En mesec, en dolg popačen, bodeč mesec, brez smisla, brez sonca. Kot bi bilo včeraj.
Ista in enaka bolečina. Še večja praznina.
Verjel sem Vate, v naju.
V kaj naj verjamem zdaj?
V posmrtno življenje? Tam, nekje. Da si srečna. mirna...?
Si tako osamljena kot jaz? Jokaš? Se smejiš? Vedno si se smejala.
So tam tud rožice?
Tečeš?

Me še vedno ljubiš??
Piščanček moj....

Nad oblaki

Cikli

Pomlad

 Poletje

Jesen

Zima

Kaj bo prinesla naslednja pomlad?
Poletje brez sonca?

Most

Ozek je. In hladen.

Ne vidim te.
Tvoj vonj ostaja.
Vabi.

Noči

Noči so črne. Počasi postajajo črno bele. Večtedensko prebujanje ob treh zjutraj se podaljšuje v zame normalno četrto. Se duh umirja?

Preden zakorakam v sanje,

me prazna postelja butne v zadnji jok. Z njeno sliko na prsih hlipam v strop. V rumeno, ki jo je pobarvala sama. Ponoči.

 Tavam po njeni koži, iščem vonj... Blodim. Brnim ob svečki, ki je zamenjala pomen. Blaznim.

Izpraznjena zaloga solz.
Le še umirjajujoče se hlipanje.
Odjuga bolečine pred spanjem.
Ki ne pride in ne pride.
Le ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ....

Knjiga pomaga. Dvojno.
Pomirja in zapira dan.
Tako enak, tako prazen, tako žalosten.
Dokler ne zaspim, brez objema, sam.
In sanjam.

Vedno o ljubezni.
Ki je ni več.
Ki bo vedno!

Nazaj iz objema

Pomirjevalo je delovalo. Objemi in nasmehi moje Pikice SO zdravilo.

Bonsaji. Tu se še ne znajdem. Ne čutim. O tem več drugič.

In doma? Praznina.
Zdravilo ne deluje.

Danes sem v molu

Danes sem v molu,

ne vem, kaj mi je,

kot da je megla mi legla v srce,

kot da je sonce izgubilo sijaj,

kot da me vleče samo še nazaj.

Nazaj, kjer preštevala reki sva dni,

med njene rokave in tvoje dlani ,

tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,

tja me vleče nazaj !

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,

nihče ne izve naj, da mi je hudo ,

nihče ne izve naj, kako je hudo,

ko gledaš v sonce in vidiš temo !

Danes sem v molu,

ne vem, kaj mi je,

kot da so se mi zapletle noge,

kot da ne najdejo lastnih poti,

kot da ne vejo, kam dnevi so šli .

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,

nihče ne izve naj, da mi je hudo ,

nihče ne izve naj, kako je hudo,

ko gledaš v sonce in vidiš temo !

Vlado Kreslin; glasba in besedilo

Raje; solze in žalost

Jutri bom v duru. Upam.

Potujem v objem moje Pije, v deželo rožic,

pod krili prijateljev bonsajistov. 

Sneg je prekril...

... njen nasmeh.

Sneg je zasul bistvo mojega življenja.
Bela, nedolžno bela, preproga je zagrnila smisel mojega obstoja.
Le par luknjic, par močnih, utripajočih lučk, me poriva naprej.
V nov, tako prazen, dan.
Ko sneži.
Ko je sneg prekril grob. Grob moje ljubezni.
Grob mojega obstoja.

Prvič v življenju se ne veselim snega.
Otrok v meni, mož v meni, Jaz v meni,
smo postali ledene sveče.

Kapljam.
Kapljam in se sprašujem
kakšne barve je lahko pomlad?

Senca

Bila si senca.

Sedaj si sonce.

Jaz sem le še senca!

Dik

Dik je žalosten. Tudi on jo pogreša...

Solze v raju...

...

Run, Ruth, run!

Nikoli se ni ustavila.
Ni bilo ovir, ni bilo strahu.
Kratkonogi strojček za mletje kilometrov.
Žilav in vedno nasmejan.
Delovala je na sonce.
Na ljubezen in sonce!

Teci, ljuba moja, laufej!!
Nazaj k meni.
Prosim...

Ostani v cvetju

Zima, ki jo imam tako rad, mi je vzela pomlad.
Poletja ne maram.
Jeseni se bojim.

Rožica moja, tako zelo te pogrešam...

Prepozno...

POČASNI SONET

 

V mokri prsti sled drevesa,
ki nekoč je peti znalo,
z nebom tla povezovalo.
Zdaj je le spomin nečesa.

Kar bilo je, zdaj je zgnilo.
Kar nekoč trdno je stalo
in je sence varovalo,
se je v vetra dih previlo.

Niti pesem ni ostala;
dihalo jo je šumenje,
le kako bi jaz jo znala?

Sneg pokril je hrepeneje
težke zemlje, še bo spala.
Kdaj se prebudi življenje?

  

Lidija Brezavšček

 

LJUBEZNI

 Ljubezen ne umre! Nikoli!

Dolge noči

Noči zvenijo drugače.

Kje je tišina?

Toplina?

Objemi?

Vročina?

Do jutra bobnijo

nemir,

jok

in sivina.

In vsak dan vzide sonce.